Hiter tempo življenja, številne obveznosti, premalo prostora v vrtcih, odsotnost starih staršev – vse to so dejavniki, ki vplivajo na dejstvo, da vedno več družin išče varuško za občasno ali stalno varstvo.
Kdo pa pravzaprav je varuška?
Prvi zadetki v brskalniku, ko vtipkamo besedo varuška, nas pripeljejo do razlage v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, in sicer:
váruška -e ž (ȃ) ženska, ki se poklicno ukvarja z varovanjem otrok: varuške v otroških vrtcih / tečaj za varuške
// pog. varuhinja: otrokom je bila dobra varuška / ostal je doma z varuško. Iz zapisanega vidimo, da je varuška oseba, ki se poklicno ukvarja z varstvom otrok. Ob podrobnejši raziskavi te oblike varstva, pa ugotovimo, da ne gre le za poklicno varovanje otrok. V nadaljevanju si bomo ogledali, kaj predstavlja delo varuške v tujini in kaj v Sloveniji ter kdo vse lahko opravlja delo varuške.
Varuške v tujini
V tujini je delo varuške veliko bolj prisotno na trgu dela kot pri nas. V pogovorih se največkrat uporabljata izraza »babysitter« ali »nanny«. Prvi izraz je namenjen osebam, ki otroke varujejo občasno, recimo, ko imajo starši druge obveznosti in potrebujejo nekoga, ki bo v tem času skrbel za njihove otroke. To so lahko tudi sosedje, dijaki, študenti… Medtem ko izraz »nanny« uporabljamo v povezavi z osebami, ki so strokovno usposobljene za varstvo otrok, kar pomeni, da imajo ustrezno izobrazbo s področja vzgoje in izobraževanja.
Varuške v Sloveniji
V Sloveniji poklic varuške sodi med neformalne oblike varstva. Varstvo in vzgoja otrok je prvotno predvidena v sklopu vrtca in seveda kasneje v šolah, kjer otroke varujejo, vzgajajo in poučujejo osebe, ki so dokončale ustrezen študij. To seveda ne pomeni, da delo varuške v Sloveniji ne obstaja – še več. Trendi kažejo, da se je potreba po varstvu v obliki varstva na domu varuške ali na domu družine v zadnjih letih močno povečala. Nekateri izmed dejavnikov, ki vplivajo na odločitev za iskanje varuške so sledeči: veliko število obveznosti staršev, večje število otrok v družini, oddaljenost starih staršev, ki bi lahko občasno poskrbeli za vnuke, želja staršev po usklajevanju službenih obveznosti ter prostega časa in še bi lahko naštevali. Marsikateri starši pa se za sodelovanje z varuško odločijo, ker želijo otroku omogočiti več socialnih interakcij z različnimi ljudmi. Nekatere družine specifično iščejo samo varuške, ki poleg maternega jezika govorijo še en tuji jezik ali so naravne govorke tujega jezika, da le tega otrok usvoji spontano preko varstva. Pričakujemo lahko, da se bo potreba po varuškah v prihodnosti le še povečala. Kaj pa delo varuške pravzaprav obsega in kdo največkrat opravlja tovrstno delo?
Delo varuške
Varuške so največkrat študentke, ki poskrbijo za varstvo otrok v času odsotnosti staršev. Prav tako se za delo varuške odločijo mlade mamice, ki med starševskim dopustom ugotovijo, da jim delo z otroki zelo ustreza, ali pa starejše gospe, ki si želijo svoj dan popestriti z malo otroškega živžava.
Omeniti je potrebno, da bi poklic varuške v teoriji lahko opravljal vsak, ki ga veseli delo z otroki (ob upoštevanju zakonskih omejitev), a pri tem ne smemo pozabiti, da so izredno pomembne vse izkušnje, znanje in talenti, ki jih ima oseba.
Starši si seveda želijo sodelovati z osebo, ki bo njihovemu otroku nudila varno in ljubeče varstvo, hkrati pa mu širila obzorja, bila inovativna na področju vzgoje in izobraževanja ter poznala osnovne značilnosti razvoja otrok.
Varuška je torej po navadi polnoletna oseba, ki ima na prvem mestu ljubeč, spoštljiv in odgovoren odnos do otrok. Te lastnosti nadgradi z znanjem o razvoju otrok, z znanjem s področja otroške igre, različnimi talenti (umetniško in glasbeno izražanje, ples, gibanje). Prednost imajo zagotovo tudi osebe, ki imajo opravljen tečaj prve pomoči, plavalni ali smučarski tečaj, imajo znanje tujega jezika in imajo vozniški izpit. Omeniti je potrebno še dejstvo, da je precej pogosto mišljenje, da delo varuške lahko opravlja le oseba, ki ima formalno izobrazbo iz področja vzgoje in izobraževanja, a določeno znanje in veščine je mogoče pridobiti tudi iz drugih izobraževanj, tečajev, konferenc in strokovnih srečanj.